Kakšna je sedanjost narodnostnega šolstva v Porabju?

 

Če sem pred sedmimi meseci pisala o smešnem, demagoškem razglabljanju treh odrešenikov, vizionarjev in neverjetnih napovedovalcev prihodnosti porabskega šolstva (tu si lahko osvežite spomin: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/09/kaksna-je-prihodnost-slovenskega.html ), se bom tokrat lotila sedanjosti le-tega. Čeprav nisem na tem področju več službeno aktivna, imam dovolj pravih informacij z različnih virov. Sem se pa s tematiko aktivno ukvarjala več kot 30 let, živela v Porabju in svoje delo ter ljudi, s katerimi sem sodelovala, imela iskreno rada. 

Ne samo svet kot globalna celota, tudi Porabje, ta mikro svet, je padel s tečajev. Vse bo drugače, vse bo na novo, so blebetali novi oblastniki, osebki brez morale, etike in znanja o šolstvu. Tem polpismenim likom so se hodili slepo klanjat predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, predvsem pa Zavoda za šolstvo. Seanse o šolah brez predstavnikov le-teh so potekale na političnih uradih, včasih tudi za lepo obloženimi mizami. Že v letu ali dveh bodo rezultati v šolah, vse bo drugače, je nakladal po medijih predsednik Državne slovenske samouprave, tisti lik, ki javno laže še o lastni izobrazbi, a je po funkciji nekakšen šef porabskega šolstva. 😛 In sprega le-tega lika in direktorja Zavoda za šolstvo je prinesla odličen rezultat: na mesto pedagoške svetovalke je tako rekoč po izboru omenjenega predsednika na podlagi laži in bizarnih argumentov direktor Zavoda za šolstvo zaposlil strokovno globoko podkapacitirano osebo, ki o šolstvu na Madžarskem kot tudi porabskem šolstvu, ki je del madžarskega, nima pojma, niti je ne zanima. Glavno, da trobi v isti rog s politiki, jim dela lepe proslave izmišljenih uspehov, je njihova glavna propagandistka, sicer na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, direktor Zavoda pa ima mir. In kaj imajo od vse te tragikomedije porabske šole? NIČ oziroma stalne probleme, nobene strokovne pomoči, le vsiljevanje nekakšnih mega projektov, ki služijo tej samooklicani odrešenici Porabja in še komu kot pokritje za obstanek na delovnem mestu. Kaj pa šole? Večinoma jo ignorirajo, celo ji prepovedujejo prihajati k njim in jim krasti dragoceni čas. Šole živijo svoje življenje, delajo in se trudijo po lastnih močeh in zmožnostih, a vedo, da jih je Slovenija, tako Zavod kot šolsko ministrstvo, izdala in popolnoma pustila na cedilu. Zakaj molčijo? Velikokrat so poskušale kaj povedati, z ene od šol so romala različna pisma predvsem na Zavod kot delodajalca svetovalke, a zgodilo se ni nič. S strani politike se je šikaniralo ravnateljico, ki je obupana iskala pomoč. Zdaj so vsi raje tiho in vedo, da je tistim v Sloveniji važen samo politični mir in lažna propaganda o oh in sploh uspešnih porabskih politikih in njihovi propagandistki. Odurno!

Projekti. Ko slišim to zlorabljano in zlajnano besedo, dobim kurjo polt. Danes je projekt vse, česar se kdo spomni, tudi najbolj bedaste in neuporabne ideje poimenujejo projekt. Kovnica takih in drugačnih projektov je vsekakor Zavod za šolstvo. Moja spoštovana prijateljica, izjemna slovenska učiteljica Jožica Frigelj, je pred kratkim zapisala: "Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti: šola je dolgočasna – pa že vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati - potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva - Fit in Zdrav življenjski slog, po novem pa tudi Razširjeni program, ki bo zagotavljal vsem otrokom gibanje vsak dan (strukturirano, seveda). Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. In vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že nekaj časa obvezne) samoevalvacije. Da tekmovanj na vseh mogočih in nemogočih področjih sploh ne omenjam. Šola je itak le še eno samo veliko tekmovanje. Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo osnovnih moralnih vrednot, saj učenje o moralnih vrednotah še nikoli ni nikogar naredilo moralnega, da šola že davno ni več tisto, kar naj bi bila, tj. vzgojno-izobraževalna inštitucija." In se takoj spomnim na svojo bivšo institucijo in norenje s projekti ... Žalost in beda. Še bolj pa me asociacije ponesejo v porabsko šolstvo, kjer politično inštalirana oseba s te iste institucije počne zgoraj opisane nesmisle. Samo to. Ker mora biti vse drugače. Ker se odkriva Amerika. Ker otroci v vrtcih in šolah kot tudi njihovo znanje jezika, odnosi, okoliščine ... niso pomembni. Kaj pa je pomembno? Kamere, fotoaparati, režimski pisuni, ki te bizarnosti spreminjajo v suho zlato! Beda do bolečine. 😭

Trideset let se mi je na Zavodu za šolstvo vbijalo v glavo, da se svetovalec v Porabju mora ukvarjati izključno s strokovnim delom v šolah in z ničemer drugim! Nazadnje mi je to v obliki groženj zabičeval (vse do nezakonite odpovedi delovnega razmerja in ponudbe nove pogodbe za kar nekaj) še vedno aktualni direktorski model. A kot počnejo vsi oportunisti, je čez noč obrnil ploščo in namesto strokovne svetovalke za šole zaposlil propagandistko za politike. Vas še vedno ni nič sram, moj bivši direktor??

Pa si oglejmo nekaj projektnih biserov omenjene politične inštaliranke, ki bodo kot po čudežu spremenili vse porabske učence v slovensko govoreče navdušence. (Mogoče pa ima omenjena res kakšne nadnaravne sposobnosti in se bo zgodil binkoštni čudež.) Vse pogruntavščine sicer niso zrasle na njenem zeljniku, nekatere producira Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki glede porabske šolske problematike vedno bolj bluzi nekam daleč in mimo. Domišljajo si celo, da bodo njihove produkte kot didaktično gradivo uporabljali učenci in učitelji v šolah. Res skrajno naivno in malo smešno to nepoznavanje področja in okoliščin, katerih se lotevajo. Mega projekt, ki letos dobiva tretje nadaljevanje, nosi skupen naziv Porabje z otroškimi očmi. A res? V prvem delu naj bi učenci pisali, tudi risali, o sebi, svoji družini, domačem kraju, šegah in navadah ... ob koncu pa je nastala publikacija. Prvič, niti en učenec na šolah ne obvlada slovensko tako, da bi bil zmožen samostojno napisati celostranski spis, še petih stavkov ne. In drugič, kdo so torej avtorji spisov? Učitelji, babice in dedki, podpisani pa so učenci. Komu koristijo take bizarne laži? Tistim, ki so nosilci projekta, resnica, morala in etika pa jih ne zanimajo. Tudi sram jih ni, čeprav se je javno šušljalo o tej abotnosti. Drugi del naj bi bil nekakšen turistični vodnik po Porabju, ki bi ga ustvarili učenci. A res? Učitelji so pripravili liste, s katerih so učenci prebrali besedilo ... In še bi lahko naštevala nesmisle mega projekta. V tretjem delu pa bo poustvarjanje porabskih pravljic, gotovo z učiteljevimi očmi in učenci kot statisti. Kakšen smisel ima vse to? Za učence in tudi učitelje nobenega, saj se jim vsi ti projekti dobesedno vsiljujejo, ne pa ponujajo ali delajo v dogovorih z njimi.

Seveda, to še ni vse! Tu so različni turistični projekti, pri katerih se pisari, da učenci uporabljajo slovenščino kot jezik komunikacije. Popolna laž, saj imajo na raznih taborih in tednih vedno ob sebi svoje učitelje, ki jim ves dan neutrudno prevajajo, kar nekdo reče po slovensko. Čez mesec dni, torej takrat, ko bi učenci najbolj morali biti prisotni v šoli, se izbrance pelje na "Jezikovni" teden v CŠOD v Tolmin. Ko sem videla program, mi je bilo popolnoma jasno, da tu ni niti J od "jezikovnega". Nekdo (oseba z Zavoda za šolstvo) mora nekaj narediti in upravičiti svojo plačo, ne pozna pa in ga ne zanima šolski koledar madžarske šole, vzdušje v razredih, ko nekateri učenci gredo, drugi pa ostanejo pri pouku, vedno bolj negativen odnos do učenja slovenščine - tudi zaradi takih bizarnih projektov. Kdo, pri zdravi pameti, vleče učence od pouka mesec dni pred koncem šolskega leta?? In zakaj se to dovoli? (Zaradi ljubega miru, jasno.)

Kaj pa se na porabskih šolah dela s strani omenjene samooklicane dramaturginje strokovnega, kot podpora pouku, pomoč učiteljem? Nič. Ni pomembno. Ni medijsko zanimivo. Vse v šolah bi menda bilo potrebno spremeniti, napisati nove učne načrte, nove učbenike ... Aha, kdo, kako, čemu? Blablabla in je konec sestanka. Do naslednjič ... V porabskem šolstvu vladajo apatičnost, kaos in zmeda. Vodstva šol in učitelji se trudijo, da vse kolikor toliko živi. Prav tako nudijo učencem dodatne zanimive dejavnosti, za katere poskrbijo sami. Na tem področju je potrebno pohvaliti ravnateljico števanovske šole, ki si resnično - v nemogočih razmerah, kar se tiče učencev - prizadeva za bogato in pestro dogajanje na svoji mali šoli. Žal pa učenci obeh porabskih šol, ko zaključijo 8. razred in gredo v srednje šole, za vedno končajo s slovenščino. Tudi z letošnjimi osmošolci je tako. To pa bi morala biti naloga narodnostnih politikov, ki so jim na ustih vedno besede o  skrbi za ohranjanje jezika, v resnici pa so njihova skrb kmetija, žganjarna, mlin in druge zanje konkretno koristne zadeve. In za konec še odličen citat Kozme Ahačiča ... 

80.000 ogledov - hvala vsem!

Spoštovani bralci mojih zapisov, dragi prijatelji!

Danes se je števec ogledov mojega bloga obrnil na številko 80.000! Zame čast in neverjeten dosežek, saj svojih zapisov nikjer drugje, razen na lastnem fb-profilu, ne oglašam. Ogromno mi pomeni, da me berete, na fb kaj pokomentirate, predvsem pa je zame važno, da kapljica po kapljico resnice o Porabju prodira v zavest vedno več ljudi. Žal, ne tistih, ki brezglavo lopatajo naš davkoplačevalski denar tja čez Srebrni breg, v denarnice nekaj posameznikov,  tistih, ki se tam gredo politike (in Slovence) ... Kriva je Slovenija, slovenska politika, mi je v Porabju rekel marsikdo. Res je. Bizarna institucija, ki si je nadela naziv Urad za Slovence, je druščina, ki - razen enega ali dveh posameznikov - nima pojma o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Serija ministrov na uradu, vključno z aktualnim, so bili in so še osebki, ki so dobili strankarske nagrade - krasne pakete ugodnosti in udobnosti. Globoko strokovno podkapacitirani tipi, ki jim je fino "ministrirati". Poglejte aktualnega lika - nima pojma! Edina, ki je vedela, komu, čemu in zakaj ministruje, je bila Ljudmila Novak. Bilo je zelo davno ... 

Zakaj pisati, če so tisti, ki bi morali razumeti in ukrepati, gluhi, slepi in privezani na svoje udobne fotelje, sem se spraševala velikokrat; vedno sem dobila v mislih isti odgovor: morda bo kaj zaleglo, mogoče bo komu kliknilo ... Saj enkrat bo. Karma dela svoje. Prišel bo čas, ko bo v Porabju dobesedno zmanjkalo ljudi (jih že zmanjkuje!!), ki bi bili resnično Slovenci, z jezikom in srcem. Hvalisanje s 1000+ je nekaj tako bednega in bizarnega, da človeka kar zvije v želodcu. Pa se sprašujem dalje, kaj je tem političnim likom, da nimajo nobenega sramu. No, če vemo, kdo so in kakšen je njihov inteligenčni domet, nekako razumemo ... Jezik v Porabju pa tiho umira. V šolah ni niti enega učenca, s katerim bi lahko brez vnaprejšnje priprave spregovorili tri slovenske stavke. Ko končajo osnovno šolo, se razkropijo po celi županiji in še dalje, in zanje je slovenščine konec za vedno. In o kakšnem napredku blebetajo politiki, dvorni pisuni pa skrbno beležijo in objavljajo? Morda o napredku pri debelini lastnih denarnic  ... 

Pred kratkim mi je nekdo, ko sem omenila, da bom nehala pisati bloge, rekel: "Prosim te, piši naprej, dokler imaš voljo in moč, saj le tako lahko izvemo, kako je v resnici v Porabju. Vsa blebetanja po časopisih, radiu in še kje so definitivno prikrojevanje resnice, da ne rečem laganje. Porabci postajajo, žal, virtualna narodnostna skupnost. Bil sem tam velikokrat in sam to doživel ..." Ja, prijatelj, res je. Če pomislimo, koliko milijonov sta Slovenija in Madžarska potrošili na t. i. revitalizacijo slovenske skupnosti v Porabju, a se dogaja zgolj obraten proces, se tisti, ki so o teh milijonih odločali, res lahko tolčejo po bedastih glavah. Morda pa edino jaz napačno mislim, da je revitalizacija narodnostne skupnosti vračanje k jeziku, njegovo učenje, predvsem pa raba, narodnostno in kulturno zavedanje o pripadnosti k skupnosti. Res sem naivna! Revitalizacija je lagodno življenje peščice "uhljebov", kmetija za eno družino, mlin, mlinarjeva hiša, žganjarna, turistične kapacitete, malo laganja in cvetličenja, kako je vse super in krasno in fajn. Grigorij Potemkin se je reinkarniral v Porabju, slovenska politična vrhuška, ki nima pojma, pa se mu hodi klanjat. In živeli bodo srečno do konca svojih dni ...

Še enkrat srčna hvala vsem, ki berete moje zapise. 💖💖💖

Porabsko prešerno kurentovanje

 

Bil je slovenski kulturni praznik. Bil je čas, ko so se v Porabju slavili pred kratkim skonstruirani simboli, ko je nagravžna patetika s pripadajočimi izmišljotinami dosegla dno dna. Še sreča, da je ta komedija absurda sovpadla z resničnim pustnim časom, s pisanimi maskami, kurenti in vsem, kar je zunanjost nečesa, skritega pod maskami. V Monoštru se namreč ni slavilo kulture v žlahtnem pomenu besede, ampak najnovejše število "Slovencev" na Madžarskem. Prešernov dan se je zlorabilo za promocijo lažnih "Slovencev". Žalostno. Doslej smo v vseh medijih in nastopih krovnikov slišali le številko 3965; to so namreč Slovenci + lažni "Slovenci". Državni statistični urad pa je zapisal še eno številko, namreč 1524. Po uradni verziji so to Slovenci s slovenščino kot maternim jezikom!!! To številko, ki je po vseh pravnih, etičnih in moralnih merilih edina verodostojna za število resničnih Slovencev, pa se skriva kot kača noge. Saj vedo, zakaj, vse namreč o Slovencih za pejneze pove izjava predsednika Državne slovenske samouprave: »Tau nan Slovencon je fejst važno, ka kelko nas baude ... Tau tü nej baja, če jezik ne gučin. Ali mati, ali oča je Slovenec, te un zatok tö leko povej, na, ka dja sam tö Slovenec ...  Tau je fejst potrejbno, kelko nas je, ka vse po ten računajo, da pejnaze delijo ... Če nas je več, smo bole močni, pa do več pejnaz leko prideš ...«

Lažni simboli, himne, izmišljotine vsake vrste. Ob porabski novodobni ikonografiji sem se spomnila primera iz bosansko-hercegovske entitete Republika srbska. Njen predsednik, sicer odličen Viktorjev prijatelj Milorad Dodik, razglaša srbski del BiH za državo. Le-ta pa mora imeti himno! In tako so jo našli: prelepo pesem, čisto in nedolžno, z naslovom "Pukni zoro". Začeli so jo peti na državnih proslavah, zabavah, stadionih. Dodik je novinarjem razložil, da je to stara srbska junaška pesem, ki so jo peli srbski vojaki po zmagi nad bolgarsko vojsko na gori Kajmakčalan (danes grško-makedonska meja) 1916. leta. Ko so novinarji po ulicah Banja Luke spraševali mimoidoče, od kod ta pesem, so jo vsi poznali in pritrjevali predsednikovi razlagi! Ampak ... Pesem je stara šele dobro desetletje! Odličen SLOVENSKI skladatelj in pevec Magnifico jo je - kot ostalo glasbo - leta 2010 napisal za film Montevideo, Bog te video srbskega igralca in režiserja Dragana Bjelogrlića. 😀😋😁Gre torej za avtorsko skladbo, obloženo z miti in lažmi vladajoče politike, in Magnifico je pred časom sarkastično rekel: "No, ja, saj se človeku zdi fino, če nek narod vzame tvojo pesem za himno. Ampak lahko bi me prosili za note, da ne bi tako fušali."

Kaj ima Milorad Dodik s porabskimi simboli in proslavo? Veliko. Takšen starodaven simbol, kot je himna Republike srbske, so porabske spominčice. Od kdaj so spominčice simbol Porabskih Slovencev? V treh desetletjih mojega bivanja v Porabju nisem zanje kot simbola slovenstva nikoli slišala, pa sem ušesa nastavljala vsepovsod, tudi tam, kjer jih menda ne bi smela. Vem za pevsko skupino Sombotelske spominčice, ki jo vodi Francek Mukič. To je vse. Kot likovni motiv so se spominčice pojavile na plakatih, zloženkah, majicah ... v bizarni kampanji pred zadnjim popisom prebivalcev pred dvema letoma, ko se je vabilo nove "Slovence", mert hasznos (ker je koristno). In takšen milorad je izpadel slovenski šolski minister, slavnostni govornik na proslavi, kjer je med drugimi nebulozami rekel: »Ti mali cvetovi so na poljih včasih zelo sramežljivo skriti in neopazni. Točno taki ste, kot so spominčice. Vaša skupnost je majhna, ampak vaše korenine so močno prepletene in napajajo steblo, ki se bohoti s toliko socvetji. Vsak cvet zase je čudovit, in vendar bi bil en sam neopazen,« je poudaril minister in v nadaljevanju nagovoril tudi mlado generacijo. »Dragi mladi, vi ste popki teh cvetlic. Bodite odprtega srca in uma. Berite, poslušajte, ko vam pripovedujejo, učite se, bodite odprti do vsake nove informacije, da boste lahko širili polja znanj s svojo modrino, ki vam je položena v zibelko.« Minister seveda ni vedel, da NITI EN UČENEC izmed vseh v dvorani ni razumel, kaj jim je cvetličil, in da niti enemu prisotnemu učencu ni bila položena v zibelko NITI ENA slovenska beseda. Še bolj bizarna pa je bila ministrova izjava ob "veselem druženju" z gornjeseniškimi malčki v vrtcu: "Minister, ki je izvedel, da poleg domačih vzgojiteljic porabskim vrtcem pomagajo tudi vzgojiteljice asistentke iz Slovenije, je bil vesel, da mladi govorijo slovensko, pa tudi, da ohranjajo svoj domači jezik, porabščino. »Upam, da so med temi otroki tudi bodoči vzgojitelji in učitelji, ki bodo svoj jezik ohranjali in ga prenašali naprej,« je poudaril minister in dodal, da je tudi v Sloveniji veliko različnih narečij" (Citat iz časopisa Porabje). Še eden, ki nima pojma o pojmu, kam je prišel in zakaj ter kako so ga naplahtali! (Še retorično vprašanje: Koliko pojma pa ima ta lik o slovenskem šolstvu, ki mu ministruje?) Miloradi so vsepovsod! Porabski propagandni stroj pa odlično naoljen, namazan z vsemi žavbami, posebej v pustnem času. Dragi minister, malčki se naučijo pesmice in plese, v vseh vrtcih v Porabju pa ni NITI ENEGA, ki bi vsaj nekaj malega znal slovensko! Drugič pa se malo poučite o porabski realnosti ... 😨 (Nebuloz, ki jih je klatil aparatčik z Urada za Slovence, pa se mi sploh ne da komentirati. 😒)

Pa se vrnimo k proslavljanju 3965 spominčic oziroma h komediji absurda. France se je gotovo obračal v grobu, kakšne bizarnosti se nekateri gredo na njegov račun. Naj najprej omenim, za mnoge prisotne pozitivno iskrico s proslave (citat iz časopisa Porabje): "Osrednjo prireditev sta povezovali dve ključni besedili, in sicer porabski prevod Prešernove Železne ceste izpod peresa Dušana Mukiča ter zgodba Noémi Illés z naslovom Spominčice, s katero je v letu 2022 na literarnem natečaju Porabske litere osvojila 1. nagrado. Odlomek iz zgodbe je prebrala avtorica sama, ki opozarja in polaga vsem na srce: »Ponosni moramo biti tudi na naše prednike, ki niso pustili, da bi porabsko narečje izumrlo. Ohranili so kulturo z vsemi odtenki. Ta dediščina je njihovo najlepše in največje darilo za nas. Moramo ga ceniti in paziti nanj kot na zenico svojega očesa. In nikoli ne smemo pozabiti, da nam bije slovensko srce. Vseeno je, v kateri krajini živimo trenutno na svetu, važno je samo to, da ponosno rečemo: Sem porabski Slovenec, porabska Slovenka.« Upamo in želimo, da punca misli resno. 😀 In sledil je "grand finale", vrhunec komedije absurda, v časopisu sicer prikazan z najbolj osladnimi, vznesenimi in smešnimi opisi: "Prav posebna točka so bili videoposnetki s sporočilom iz porabskih vasi in vseh koncev sveta, kjer živijo porabski Slovenci. Publika je ganjeno poslušala izpovedi posameznikov, ki se zavedajo svojih korenin, spoznavala globoko ljubezen do porabske pokrajine, kulture, maternega jezika. Ob koncu sporočil so vsi ponosno rekli: Sem porabski Slovenec ... Sem porabska Slovenka. Potem ko so vsi odrecitirali svoje odlomke in je Komorni zbor ZSM zapel pesem Slovenec sem ..." Videoposnetek, kjer se je z vesolja videlo, da so nastopajoči le amaterski igralci (verjetno so se ob popisu prebivalstva res zapisali za Slovence), ki se jim je v roke dalo srceparajoče zapise, da so "odrecitirali svoje odlomke", kot je malo nespretno priznala avtorica članka. Prisotni so ganjeno poslušali ... Ja, eni tako zelo ganjeno, da jim je postalo slabo in so morali iz dvorane. Vsak pač ne prenese toliko laži in sprenevedanja na enem kupu!

In še "grandissimo finale"! Ob koncu so vsi nastopajoči prišli na oder, se trkali po prsih in skoraj kričali: Slovenec sem, porabski Slovenec sem, porabska Slovenka sem!!! In se je med občinstvo vsulo nešteto drobnih spominčic ... Zaključek, kakršnega bi jim zavidal celo kakšen severnokorejski Kim, da o madžarskem Viktorju sploh ne govorimo ... In vsi ti glasni Slovenci - so Slovenci s čuvanjem slovenskega jezika in kulture tudi danes, jutri, pojutrišnjem? Ah, nadležno retorično vprašanje ... Le koga so glasno prepričevali, da so Slovenci? Sebe? VIP vrsto? Novinarje? Še sreča, da je bil pustni čas ...  

Po svoje žalostno, da ta zapis nastaja na mednarodni dan maternega jezika ... Narod, ki izgubi najdražjo svetinjo, svoj materni jezik, izgubi svoje bistvo, svojo dušo. Porabski Slovenci so na tej poti. Tiho umiranje jezika se dogaja vsak dan, vsako uro, oni pa prirejajo komedije absurda za politike in medije. Za več pejnez ... Kar na jok mi gre ... 

(Fotke sem posnela v budimpeštanskem živalskem vrtu in imajo simbolični pomen.)

Slovenskih državnih odlikovanj je kot peska v Sahari (2)

 

Po sedmih letih spet zapis na temo državnih odlikovanj v Sloveniji; gotovo ga ne bi pisala, če bi najnovejši porabski odlikovanci bili to, za kar se izdajajo ali če bi odlikovanja dobili za resnične, ne pa večinoma izmišljene zasluge. Naj že na začetku poudarim, da so si nekateri odlikovanci izmed Porabskih Slovencev v prejšnjih letih ta odlikovanja res zaslužili in sem jim iskreno čestitala (gotovo pa ne vsi, posebej ne tisti, o katerem sem pisala pred sedmimi leti). 

Eno izmed opravil predsednika/predsednice Slovenije je podeljevanje odlikovanj posameznikom ali skupinam ali organizacijam za "izjemen doprinos k blaginji Republike Slovenije" piše na predsedničini spletni strani. Odlikovanja so: najvišja se imenujejo znaki (najvišji je zlati častni znak svobode RS), srednja so redi in najnižja medalje. Pri medaljah poznamo: medalje za zasluge, medalje za hrabrost in medalje za častna dejanja. Tu je še več podskupin, ki za ta zapis niso važne. Ostali bomo pri odlikovanju "medalja za zasluge". Za odlikovanje mora kandidata nekdo predlagati, napisati utemeljitev, dodati še kakšno priporočilo in zadevo posredovati na predsedničin urad. Tam je tudi posvetovalna komisija, končna odločitev pa je izključno v domeni predsednice. Pred sedmimi leti se je ob spornem odlikovancu ena od aktualnih odlikovank ogorčeno spraševala na fb: Kdo so pa bili predlagatelji? Lepo bi bilo tudi kaj takega vedeti narodnostni skupnosti, ki naj bi dala soglasje za veliko odlikovanje za ljudi, ki so vse življenje delovali za njo ... Hahaha! Kdo pa je dal predlog/soglasje za aktualne odlikovance brez vednosti narodnostne skupnosti in kdo je tiste osladne, sluzaste utemeljitve, polne izmišljotin, napisal? Res bi rada poznala tega junaka/junakinjo. Ali je zaveden ali je naiven ali se dela neumnega ali porabskim orbančkom leze nekam zaradi lastnih koristi, bodočih ali bivših. Ni drugega razloga. Nekoga sicer sumim ... Ne bi pa se čudila, če bi se predlagali kar sami. 😋😊😉 Ker vse tri like osebno (še preveč) poznam že 30 (!!) let, je moje začudenje, pravzaprav ogorčenje, toliko večje. (Sicer je še četrti lik v "porabskem paketu", a se mi ne zdi vredno ukvarjati z njim.)

Predsednica RS je omenjenim trem likom podelila medalje za zasluge za, citiram: "Za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika, kulture in narodne identitete Slovencev na Madžarskem ter prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Porabja." Hahahaha!!! Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem to bizarnost brala ... Osebki, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, ki jim je slovenski jezik zgolj občasno delovno orodje, imajo "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika"?!? Kaj je potemtakem sploh "ohranjanje slovenskega jezika" v Porabju? Potemkinove vasi, do podrobnosti izdelan marketing samopromocije glavnih igralcev, slovenska komunikacija ob obiskih slovenskih politikov (tudi aktualna predsednica je bila že nekajkrat v Porabju in ji je bila postavljena veličastna slovenska Potemkinova vas)? Pripisati izjemne zasluge za ohranjanje slovenskega jezika tem trem likom je absurd, žalitev, neetično dejanje za vse tiste, ki so to leta in desetletja počeli, tiho, brez samopromocije in laži, počeli zgledno, načelno in dosledno. Med Slovenci na Madžarskem je nekaj takih, ti trije pa gotovo ne spadajo mednje. Temelj ohranjanja jezika je družina. Ožje in širše družine omenjenih so po jeziku madžarske, blebetanje o ohranjanju slovenščine je zgolj floskula, mantra, ki se izgovarja ob vsaki priložnosti in jim daje izmišljeno legitimnost pri slovenskih političnih podpornikih. Dajte jim medalje za kar koli, le za ohranjanje slovenskega jezika ne! Ker je to navadna, obskurna laž in farsa brez primere! 

Pa se razglejmo malo po likih in delih odlikovancev skozi bizarno načičkane obrazložitve, objavljene na spletni strani predsednice RS. 

Začnimo tam, kjer večina zapisanega - razen osladnih glorificiranj - drži, pri zagovornici Slovencev v madžarskem Parlamentu. Res si prizadeva za izvajanje narodnostne zakonodaje, za pravice skupnosti, za finančno podporo, za marsikaj v dobro Slovencev na Madžarskem; medalja za zasluge do sem ni sporna, osebno pa lahko dodam, da je omenjena velikokrat v zvezi z mano in mojim delom v Porabju bila dvolična, pristranska in zahrbtna, čeprav se je meni predstavljala v drugi luči in sem ji dolga leta celo zaupala in verjela. Ja, medalja za izjemne zasluge, a nikoli za področje ohranjanja slovenskega jezika!! Kdor jezika ne ohrani in brani v lastni družini, ga ne bo nikjer drugje oziroma je neverodostojen in so njegove besede prazne. Saj ljudje, ki jo poznamo, vemo, kaj je resnica ... 

Drugi odlikovanec - v obrazložitvi spet povzdignjen skoraj v porabskega boga - je predsednik Državne slovenske (po rabi jezika in zaposlenih madžarske) samouprave. Res izvira iz zavedne porabske slovenske družine, a pridevnik "slovenski" se z njim konča, saj lastnih otrok ni naučil slovensko. Tudi glede izobrazbe ima težavo priznati, katero šolo je v resnici dokončal, študija zagotovo ne. Saj njegovega šolanja ne bi bilo potrebno omenjati (pri prvi odlikovanki namreč ni omenjeno, pa je edina res končala univerzo), če ga je sram, da je po poklicu serviser traktorjev. Vsak poklic je časten, tudi ta. Grdo pa je javno lagati o izobrazbi, če prejemaš medaljo za zasluge, ki bi morala imeti tudi neko moralno in etično konotacijo ... Veliko lastnih zamisli je uresničil, veliko vsega pridobil za svojo vas (in zase), kreativno ljudsko štetje mu je z bizarno kampanjo uspelo pripisati 1000 ljudskih duš, "mert hasznos" za njega in oni mislijo, da zanje, o šolstvu seveda nima pojma, planinstvo pa je njegov hobi. Na Triglav gre z nekaj družinskimi člani in madžarskimi prijatelji. Morda res misli, da je to domoljubno dejanje. Okej. A ne nakladajte, da so s tem njegovim hobijem Porabci bolj zavedni Slovenci! Po svoje je zanesenjak in človek neštetih idej. Do sem nimam nič proti medalji za nekakšne zasluge zanj. Ampak "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika", ko lastnih otrok ne naučiš slovensko in ti je slovenščina le "delovno orodje", ker si pač zaposlen pri časopisu, ki izhaja v slovenščini - to pa je absurd! Predlagatelj (predlagateljica) kandidatov bi res lahko malo tehtneje razmislil, kaj je zapisal v tiste grandiozne tekste.

In še češnja na torti - tretja odlikovanka, predsednica Zveze Slovencev, ki ni nobena predstavniška organizacija Slovencev, temveč zgolj krovno kulturno društvo s približno 100 člani. Ob tem imenu pa sem se pošteno nasmejala, prav tako sem spoznala, koliko so v resnici vredna ta, kao najvišja odlikovanja Republike Slovenije. Skozi tri desetletja sem spoznavala številne obraze te osebe, zahrbtnost, dvoličnost, predvsem pa pohlep. Vsak zapisan stavek v tisti načičkani obrazložitvi bi lahko pokomentirala na dolgo, a je škoda besed in energije. Odlikovanka prav tako kot predhodnika izvira iz slovenske družine, a pri njenih otrocih za slovenščino "ni bilo časa in možnosti", kot mi je nekoč rekla. Ker je bila zaposlena na slovenskem konzulatu, je imela dostop do informacij o različnih taborih, jezikovnih šolah, študiju ... Tako smo učenje slovenščine njenemu sinu leta in leta plačevali slovenski davkoplačevalci. Res je končala visokošolski študij v Sombotelu, v Mariboru pa je bil le nedokončan poskus. Kar nekaj let je opravljala v času ene, dve službi (eni so res megasposobni), dokler slovenski financerji niso ugotovili, da to ni čisto okej. Zveza Slovencev in njeni sateliti so namreč financirani iz slovenskega proračuna. V obrazložitvi beremo o njenih velikanskih uspehih, ko je vodila razvojno agencijo: projekti taki in drugačni, vzorčna kmetija, hiša jabolk ... In je napočil čas, ko je bilo potrebno zamenjati opravilno nezmožnega predsednika Zveze. Kdo ga bo nasledil? Ona! Tu pa pridemo do bistva zgodbe, do poglavja, ki bi ga lahko naslovili Prefinjena korupcija, klientelizem in nepotizem velikih razsežnosti! Ko je postala predsednica Zveze, je za direktorico Zvezine razvojne agencije zlobirala kar svojo svakinjo. A to še ni vse! Tudi vzorčna kmetija, ki smo jo v celoti financirali (in jo še) slovenski davkoplačevalci, je potrebovala direktorja. In glej ga, zlomka! Prav takrat je visokošolski študij turizma končal njen sin in brez enega samega dneva delovne dobe postal direktor kmetije! A tudi tu še ni konec! V posle je vpet tudi njen brat in še kakšen sorodnik pa kakšen prijatelj. Družinsko podjetje pod blagovno znamko Porabski Slovenci!!! Kaj imajo resnični Porabski Slovenci od vseh slovenskih davkoplačevalskih milijonov?  Čisto nič! Vse je pod lovkami porabske družinske hobotnice. Če dobro razmislim, bi ta oseba lahko dobila kar medaljo za hrabrost! Vsi slovenski politiki, ki sodelujejo pri teh rabotah in zagotavljajo denar, so tiho. Tudi novinarji so tiho. Pa diplomati so tiho. In porabski ljudje, ki vse to vedo in gledajo, so tiho, a zelo zelo jezni. Kriva je Slovenija, sikajo. Vaši so krivi! To je Viktor Orbán v malem ... V obrazložitvi je še nekaj prav posebnih cvetk, s katerimi pa ne bi dolgočasila bralcev. Pojdite na spletne strani slovenske predsednice pod razdelek Odlikovanja in poglejte. 😆In tudi v tem primeru ponovim: dajte ji medaljo za kar koli, če že morate, samo ne za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika!!! Velikokrat sem šla po hodniku, kjer so pisarne Zveze in razvojne agencije, in malo prisluhnila. Niti enkrat nisem slišala ene same slovenske besede! Pomislila sem, da sem na napačnem hodniku ... 

Če strnem: slovenska državna odlikovanja so s takimi odlikovanci popolnoma razvrednotena. Trije porabski odlikovanci NIČESAR, kar jim je pripisano kot izjemna zasluga, ne delajo prostovoljno, v svojem prostem času, ampak so to njihove, za madžarske razmere, nesramno dobro plačane službe z vsemi finančnimi dodatki in bonitetami!!! Prepričana sem, da bi medaljo za zasluge pravzaprav moral dobiti vsak resničen Porabski Slovenec, ki sredi vasi ali mesta na cesti, ulici, v trgovini ... glasno in brez zadržkov s prijateljem ali znancem, ne da bi za to bil plačan, "guči po porabsko". To bi bil iskren poklon slovenske države ohranjanju slovenskega jezika, srca in duše v Porabju.

Časopis Porabje v iztekajočem se letu 2023

 

Moram nadaljevati prekinjeno zgodbo o časopisu Porabje, kot sem zapisala v predhodni objavi, malo tudi "mojem otroku"; tri desetletja, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom ... Res je, sama sem odpovedala sodelovanje, ko se je bivša urednica upokojila, nihče me ni podil (vsaj tukaj ne), ampak sem vedela, da to več ni tisto, kar je bilo prej, kar sem počela z iskrenim veseljem in predanostjo. Ne vem sicer, koliko ljudi je to opazilo ... 😉

Pri letniku 2023 sem torej le opazovalka, občasna bralka, ko me kdo opozori na kaj zanimivega ali "zanimivega". Za potrebe tega zapisa pa sem preletela kar vse številke, saj pri meni ni zapisa brez verodostojnih podatkov. Bežen pregled leta 2023 nas, kot sem omenila, pripelje do zaključka, da se v Porabju cedita med in mleko. Vse je na novo, sijoče in brez omembe vrednih problemov, vsi pridno delajo za skupnost, Slovencev je vsak dan več, slovenskega jezika in njegove rabe se pač ne omenja, posebej aktivni pa so glavni liki tega romantičnega filma. Le-ti se razdajajo dan in noč za svetlo bodočnost skupnosti, brez njih skoraj ni naslovnic časopisa kot tudi ne slikovnega materiala v njegovi notranjosti. Mali porabski orbani pač ... V 2., 4. in 5. številki časopisa smo standardno (kot vsako leto) lahko brali pogovore z omenjenimi glavnimi  liki. Če polistamo leto ali dve nazaj, je vsebinsko v teh pogovorih le malo sprememb. Ampak tisti, ki ne listajo preteklih letnikov, pač tega ne opazijo, to pa je večina bralcev. Poglejmo torej, kaj urbi et orbi sporočajo krovniki.

Po hierarhiji je v 2. letošnji številki najprej nastopila t. i. zagovornica Slovencev v madžarskem Parlamentu. Izraz "zagovornica" mi od nekdaj ni všeč, saj me asociira na sodišče, zagovornik je tako rekoč odvetnik tožene in tudi tožeče stranke v postopku, torej tisti, ki brani nekoga, ki je ušpičil kaj nezakonitega. Lahko bi si izmislili kakšen bolj primeren izraz ... V članku je (spet) rdeča nit denar: če bi ga dobili takoj, bi lahko zagotovili boljši gospodarski razvoj Porabja, obnovili cestne povezave med Monoštrom in porabskimi vasmi, poskrbeli, da bi mladi ostajali doma, da se Porabje ne bi praznilo ... Blablabla po starem. A se Porabje res prazni? Ne. Le mladi se zaposlujejo čez mejo za boljše plače. So posodobitev radia, gradnja multimedijskega centra in galerije ter boljše ceste gospodarski razvoj? Ne. Kaj smo torej novega izvedeli? Nič.

Drugi po hierarhični lestvici, predsednik Državne slovenske samouprave, je nastopil v 4. številki časopisa. Ključne besede: denar/pejnezi, plane mamo, gospodarski program. Najprej se pohvali s kampanjo pred popisom prebivalcev; Slovencev mora biti več, saj to pomeni večjo moč (tistega o več denarja, kar je razlagal v radiu, tu ni dodal). Pejnezi za to in ono, gospodarski program: multimedijski center v Monoštru, obnova mlina na Gornjem Seniku, odkup žganjarne v Števanovcih pa obnova kulturnih domov in občinskih zgradb ... Kakšno zvezo ima vse to z gospodarstvom??? Kje so tu ljudje, tisti Slovenci, ki jih mora biti več?? Kje je tu dodana vrednost, nova delovna mesta za mlade?? Te pravljice bodo počasi banalne še otrokom v vrtcih ... Državna samouprava je tudi upravljavka dvojezičnih šol in vrtcev. Tako ona v 2. številki kot ta lik sta na to nekako pozabila. Tudi na mantre o učenju in ohranjanju jezika. Lajtmotiv je pač denar in kar je povezano z njim. Če pozorno beremo te članke, obenem pa poznamo brutalno porabsko realnost, res lahko samo potrdimo, da ti liki živijo v nekem vzporednem svetu, v resničnosti, ki so jo z nenehnimi samoprevarami in samoprepričevanji ustvarili na eni strani za lastne potrebe, še bolj pa za potrebe financerjev.

Tretji člen samooklicane vladarske trojke, predsednica Zveze Slovencev, nastopa v 5. številki časopisa. Še tretjič blablabla o gospodarskem razvoju, o kulturnih skupinah, nastopih in obletnicah. To o kulturnih skupinah je seveda pomembno, saj je Zveza konec koncev pravno gledano zgolj krovno kulturno društvo, ne pa predstavniška organizacija Slovencev na Madžarskem! In samoumevno bi bilo, da se ukvarja s kulturo, informiranjem, ohranjanjem jezika in narodne zavesti, ne pa s stvarmi, ki nimajo zveze s temi področji. Posebna pozornost naj bi se posvečala mladim: "Lahko rečem, da je tudi to (zimska šola v naravi za šolarje na Rogli) ena naših največjih prireditev. Teden dni skrbeti za 25 slovensko govorečih otrok ni lahka naloga ..." Kaj tako abotnega pa še ne! 25 slovensko govorečih otrok??? Kje jih imaš? Kako lahko tako nesramno lažeš?? 25 slovensko govorečih otrok v porabskih šolah ni bilo niti pred petindvajsetimi leti, kaj šele zdaj! Ob takih lažeh in zavajanjih se človek vpraša, kako more nekdo tako brez vsakega sramu, brez morale in kančka etike izjavljati take nebuloze ... Ali ta oseba res misli, da so vsi bralci neumni, nerazgledani ali da tega ne bo bral nihče, ki ima vsaj malo pojma o porabski realnosti med mladimi in najmlajšimi? Toliko o politični Indiji Koromandiji v Porabju ... Iskreno povedano, te like preziram, ker jih poznam preveč in predolgo.

Listam od številke do številke, prav nič zanimivega iz aktualnega porabskega utripa mi ne pade v oči. Tu in tam kakšna lepa novička s kulturnega in šolskega področja, veliko premalo, da bi se lahko začutila skrb za tisto temeljno, kar drži narodno skupnost pri življenju: jezik in njegovo ohranjanje. A ste misel na ohranjanje jezika že opustili? Kaj vas bo opredeljevalo za Slovence? Mlin? Žganjarna? Multimedijski center, kjer boste proizvajali virtualno resničnost Porabja? Zidovi ne bodo spregovorili slovensko, tudi kravice na onem bregu ne, pa najčistejša palinka prav tako ne. (Morda to slednje v prevelikih količinah.) V 46. številki časopisa pa sem se poučila, kaj v porabskem kontekstu predstavlja trajnostni razvoj: obnova kulturnih domov v Števanovcih in Slovenski vesi ter posodobitev opreme v Radiu Monošter. "Razvojni program prinaša trajnostni razvoj v Porabje, uresničene naložbe pa dajejo pokrajini dodano vrednost tako danes kot v prihodnosti," zaključi avtorica članka. Trajnostni razvoj? Seveda! Omenjeni zgradbi bosta trajali dalj časa, kot bi brez obnove. Kaj pa razvoj? Ah, ne bodimo malenkostni ...

In za konec še enkrat poudarjam: časopis Porabje je skozi tri desetletja izjemen dokument časa, vreden pozornosti. Na stotinah njegovih strani je zapisano marsikaj pomembnega, kar bi brez njih bilo pozabljeno. Zapisane so zgodbe ljudi, predvsem pa jezik, temeljni gradnik narodnostne skupnosti. O njegovi živosti ali umiranju pa nam prav tako veliko povedo članki v časopisu, predvsem zadnjih nekaj let, posebej če znamo brati med vrsticami in razmislimo, kdo so njihovi prevladujoči avtorji (tisti pred Srebrnim bregom) ... 😊

Časopis Porabje - malo tudi "moj otrok"

 

Časopis Porabje je edini slovenski tiskani tednik (pred leti štirinajstdnevnik) porabske slovenske skupnosti na Madžarskem. Izhaja že več kot 3 desetletja, natančno od februarja leta 1991. Ko sem 1. novembra 1992 začela službo pedagoške svetovalke za narodnostne šole v Porabju, me je urednica časopisa takoj zaprosila za sodelovanje, saj so članki že od začetka izhajanja tako v slovenskem knjižnem jeziku kot tudi v porabskem narečju. Natanko 3 desetletja - vse do uredničine upokojitve - sem bila lektorica vseh člankov in tudi avtorica številnih zapisov, saj so to bili časi, ko se je aktualna porabska stvarnost še smela zapisovati tudi s kritičnim pridihom. Časopis je bil res pravi odraz porabske stvarnosti, pester, zanimiv, vsestranski. Bralci so resnično lahko čutili utrip aktualnega časa, izvedeli tudi kaj o temah, recimo, političnih, o katerih jih madžarski mediji niso informirali. Predvsem pa ni bilo političnega influencerstva, saj so besedo dobili preprosti ljudje. Vsebinsko je časopis torej bil o ljudeh in za ljudi. Tako je bilo nekoč ... Ker imam zbranih 30 letnikov Porabja - hvaležna sem bivši urednici, da mi jih je vsako leto dala v tiskarni vezati -, tu in tam prelistam kakšen letnik, recimo, izpred 30. let. Sicer vse od te obletnice v časopisu izhaja rubrika Pisali smo pred 30. lejti, a ta še zdaleč ne zajame pestrosti časopisa pred desetletji, obenem pa je sorazmerno pristranska. Zato se bom malo poglobila v dva letnika, in sicer 1993 in 2023.

Med omenjenima letnikoma je ogromna razlika, a ne le v tem, da je pred tremi desetletji bil časopis Porabje štirinajstdnevnik, črno-bel, zdaj pa je tednik in barven. Ko listam po letniku '93, se kar ne morem načuditi drznosti in smelosti, argumentirani kritičnosti nekaterih piscev člankov. S prefinjenim občutkom za slovenski jezik in apeli za njegovo ohranjanje izstopajo zapisi Franceka Mukiča, ki se je v kar desetih nadaljevanjih lotil tematike odnosa do jezika. To je namreč bil čas obujanja vendske teorije (Porabci naj bi po zamislih peščice fanatikov in iskalcev lahkega zaslužka bili Vendi, ne pa Slovenci), čas prvih soočanj z grenko resnico, da v Porabju tisti, ki naj bi bili zgled (učitelji, politiki, kulturniki), javno pridigajo o pomenu ohranjanja in učenja jezika, lastnih otrok pa le-tega niso naučili. Vsekakor so ti zapisi še danes aktualni in vredni razmisleka, le da tisti, ki bi morali narediti temeljit razmislek pri sebi in svojem početju, tega ne naredijo. Leto '93 je pomenilo čas razglabljanj o gospodarskem položaju skupnosti, brezposelnost in draginja sta dušili preprostega človeka. Številni članki so govorili prav o tem, kako se lotiti vprašanja izboljšanja gospodarstva. In po treh desetletjih se spet blebeta o tem! Blebeta in dobiva denar slovenskih in madžarskih davkoplačevalcev, ki ponika v brezna brez dna ... To je bil tudi čas sprejetja prvega pravega manjšinskega zakona, ki je začel urejati položaj 13 avtohtonih manjšin na Madžarskem. Tudi sama sem prispevala kar nekaj člankov predvsem s šolsko tematiko. Zelo zanimiva je pestrost vsebine prav vsake številke: predstavitev vasi, slovenskih družin, spisi učencev, novice iz Slovenije in širše Madžarske, tudi kritični razmisleki o aktualnih političnih, medijskih in drugih zagatah. To je bil časopis o Porabju in Porabcih za Porabce. In vsaj delno bi moral skozi desetletja takšen tudi ostati. Ampak ... 

Časi so drugačni, vse je drugače, vse na novo! In to "vse na novo" je pripeljalo ustvarjalce časopisa v popolnoma drugačen koncept. Na prvi pogled se zdi, da je Porabje v letu '23 Indija Koromandija. Nobenega problema, nobenih razmislekov o temeljnih gradnikih manjšinskega obstoja: jeziku in narodni zavesti. Iz številke v številko le anemični šolski spisi, poročilca o obiskih tega in onega velepomembneža, pa pogovori s kar nekimi liki iz Prekmurja, da se napolni stran, pa nakladanja o slovenskih pokrajinah, ki se vlečejo kot kurja čreva, in še kakšna cvetka bi se našla. Škoda, da avtor, dolgoletni sodelavec, ki objavlja odlične zgodovinske, potopisne, literarne in druge prispevke, ne napiše kakšne kolumne iz aktualnega časa. Sicer pa ga razumem ... V 45. številki me je (skoraj) razveselil naslov članka Razmišljanje o razvoju Porabja, avtorice bivše urednice časopisa. Malo ga bom pokomentirala. V uvodu zapiše, da ji je pred časom nekdo rekel, da je zaprtost Porabja imela tudi pozitivne posledice za slovensko skupnost; seveda jih je imela, o tem sem sama že veliko pisala. Avtorica se načelno strinja, a doda, da "nismo bili svobodni, poleg tega pa se Porabje gospodarsko sploh ni razvijalo." Hm, kako pa naj bi se gospodarsko razvijalo? Gozdnato območje, le malo obdelovalne zemlje, majhne kmetije, neokrnjena narava - kaj si ljudje, ki že desetletja govorijo, kako se območje zaradi zaprtosti ni gospodarsko razvijalo, pod pojmom "gospodarski razvoj" sploh predstavljajo? Da bi v vsaki vasi zgradili kakšno tovarno? Mislim, da jih je v Monoštru dovolj. Potem se omenja Gospodarski razvojni program Porabja, ki ga financirata obe državi; gre za zajeten kup denarja (govorimo o več milijonih evrov), ki ga bo peščica političnih influencerjev zapravljala po lastnih željah in potrebah: na Gornjem Seniku se je odkupil in se obnavlja mlin, ki je nekoč res mlel zrnje za vso dolino. Kaj bo mlel v prihodnje, ko skoraj nihče več ne kmetuje??? Verjetno prazno slamo kot porabski politiki ... V Števanovcih se je odkupila žganjarna. In kaj se bo v njej počelo? Bo kulturni spomenik prekomernemu pitju te ognjene pijače? Pa v Andovcih se bodo obogatili (in nekateri obogateli) s turističnimi nastanitvami ... Pa deljenje davkoplačevalskega denarja podjetnikom, med katerimi bi lahko na prste ene roke prešteli Slovence. Vsi drugi srečni dobitniki so madžarski prijatelji. "Morda bodo zaposlili kakšnega Slovenca," je v pogovoru pred časom izjavila ena od krovnic. Urad za Slovence pa nič ... Pa se vrnimo k članku bivše urednice; proti koncu je zapisana zelo zanimiva misel, za katero je škoda, da je ni bolj konkretizirala: "Ne bi bilo nič narobe, če bi gospodarski razvojni programi imeli tudi poglavje ali podpoglavje, namenjeno razvoju človeških virov." Ta stavek pove prav vse. Nikoli se v Porabju ni sistematično, razvojno, vsaj srednjeročno pristopilo k razmisleku, kdo, kako in do kdaj bo te silne zidove, ki se megalomansko gradijo in obnavljajo, napolnil, vodil, upravljal, vzdrževal ... Porabski krovniki pač skrbijo zase, za družinske biznise in ožji prijateljski krog, nič več. Ampak - se res ne zavedajo, da tudi njim tečejo leta, za seboj pa nimajo nikogar?? (Vsaj ne slovensko govorečega.) Kako neumna/naivna/nevedna mora biti država Slovenija, pravzaprav njeni birokrati, da lopata denar za mrtve zidove, znotraj katerih bodo čez leta bivali le duhovi?!? In še zaključek članka bivše urednice: "Omenjene pridobitve bodo slovenske in v korist porabski skupnosti le v primeru, če bodo slovenski tudi njihovi upravljavci, voditelji in delavci. Jih bomo morda našli med tistimi, ki so se na zadnjem popisu prebivalstva izrekli za Slovence?" ... Upam, da je to bilo mišljeno kot retorično vprašanje, saj obe veva, kdo in kaj so novi "Slovenci".

Iz letnika '23 sem želela predstaviti še en zanimiv članek, a ga bom prihranila za naslednji zapis. 😀

Diplomacija - kaj je pravzaprav to?? (2)

"Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa ... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate ... Danes - prav nič več ..."  sem zapisala v prvem blogu na to temo pred osmimi leti. Misterioznost in veličina diplomacije sta v mojih predstavah začeli preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. (Tu je link do prvega zapisa, da bo razumljiv drugi: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2015/11/diplomacija-kaj-je-pravzaprav-to.html ) Kaj naj bi konzuli počeli v Monoštru? Menda predstavljali Slovenijo, predvsem pa bili v podporo slovenski skupnosti in navezovali stike z Železno in Zalsko županijo. Prve štiri like na konzulskem tronu v krasni hiši duhov sem opisala v prvem zapisu; ostaneta številki pet in šest, kajti številka sedem je čisto nova, dokaj nepopisan list, zato o njej ne bom pisala, ker imam premalo informacij. Po njeni izjavi v pogovoru za tednik Porabje sicer pozna Porabje in porabsko stvarnost, saj je v času službovanja na ambasadi Slovenije v Budimpešti nekajkrat obiskala Porabje (po mojem spominu je obiskala nekaj prireditev). Ja, nekateri si poznavanje Porabja res predstavljajo na zelo zanimiv način ... 😜

Torej gremo k številki pet na monoštrskem konzulskem tronu ... Naivna kot vedno sem upala, da se je iz napak ali neumnosti predhodnikov kaj naučil ... Lik je menda bil (po lastni presoji, seveda) največji, še živeči poznavalec Porabja, saj je kot raziskovalec svoj piskrček pristavljal povsod, kjer je bila korist. Pa prijatelje je imel v Porabju, pa kolobaril je po različnih političnih funkcijah, tudi na Uradu za Slovence v času, ko so se porabski krovniki šli prvi čarovniški proces proti meni. Pri kurjenju grmade je pridno nalagal na ogenj, a ni bil preveč uspešen. Uspelo se mu je pririniti, seveda politično, na mesto konzula številka pet. Blebetal je o svojem ekspertstvu za zamejstvo, o strokovnosti in velikih načrtih za reformiranje predvsem - šolstva! Spet eden, ki se je vtikal tja, o čemer ni imel pojma. Spomnim se famoznega sestanka na državni samoupravi; prisotni smo bili: zdaj že bivši predsednik, predsednica šolske komisije, ravnateljici, morda še kdo, in jaz, on pa je v lastno podporo pripeljal enakega "eksperta" z Urada za Slovence, kot je bil sam. Za uvod sta popljuvala vse, kar je takrat bilo na šolskem področju: zanič so učni načrti, učbeniki, šolski kurikulum, zanič so učitelji in vodstva šol, vse je katastrofa! Onadva pa imata rešitev. On v Sloveniji pozna veliko strokovnjakov, ki bodo napisali nove učne načrte za porabske šole, poskrbelo se bo za učitelje iz Slovenije, za učbenike ... Prisotni so gledali v mizo, jaz pa sem prevzela besedo: Kako si nekdo, ki nima pojma o šolstvu v drugi državi, drzne o tem govoriti? Kako ga ni sram, da je tako zelo nepoučen? ... In še in še ... Sestanek je bil hitro zaključen in nikoli več ponovljen, proti meni pa se je začelo zahrbtno rovariti. Aha, kaj je lik počel v Monoštru? Hodil na različne prireditve, se prijateljil z goričkimi župani in z bivšim predsednikom Zveze grel stole na terasi Hotela Lipa. No, hodil je tudi v Ljubljano, recimo na šolsko ministrstvo in Urad, in rovaril proti meni. Še danes mi ni čisto jasno, zakaj sem bila tako pomembna tarča.

Imel pa je še eno važno "partijsko" nalogo: zamenjati predsednika Zveze s politično ljubšo in bolj "fleksibilno" osebo ter to izpeljati na način, da bo volk sit in koza cela. Zakaj tak način? Ker je opravilno nezmožnemu (natančneje, zapitemu) predsedniku manjkalo še nekaj let do upokojitve, zvestih kadrov, posebej če so povezani tudi prijateljsko, pa se ne pušča na cedilu. Daje se jim nesramno visoka plača - za nič. In mali možic velikega blebetanja je to nalogo uspešno izpeljal. Ja, to pa je res bil diplomatski dosežek! Štiri leta blebetanja in rovarjenja proti določenim ljudem, štiri leta krasnega statusa in lagodnega življenja ... A se vaši res ne zavedajo, kakšne primerke pošiljajo v Monošter? Pogosto vprašanje ljudi, ki so imeli z njim kakšne opravke. Čemu služi konzulat? Takim likom. Ja, to je bil resničen poden. "A še niso zamenjali one grozne babnice (to sem bila jaz)?" je vprašal mojo znanko ... Ta štiri leta so se kar vlekla. In so minila. Brez sledi, brez odtisov česa naprednega in pozitivnega. Številka pet je na srečo na smetišču diplomatske zgodovine. 😋

In je prišla številka šest ... Končno poklicna diplomatka, ki je - za razliko od prejšnjega lika - res kaj vedela o Porabju, saj je bila doma iz sosednjega Prekmurja in že v diplomatski službi v Budimpešti. To je bil čas menjave vodstva državne samouprave, čas, ko so se na politične trone začeli povzpenjati amaterski turbo politiki, in za lasten žep gaziti preko trupel. Čas nešteto idej in nič rezultatov. Vse bo na novo, so blebetali vsepovsod in kopičili material za graditev Potemkinovih vasi. Klientelizem in korupcija sta postajala stalna praksa, družinsko-pajdaška politika pa pravilo. Nova konzulka je padla v ta čas, obmolčala, fino diplomatska in diplomatsko fina. Res je bila drugačna od številke pet, zelo drugačna, radovedna, učljiva. Znala je poslušati in slišati. Nekaj časa sva dobro shajali, ampak ... 

V začetku leta 2020 se je zgodil prelomni klevetalni sestanek o meni brez mene. Bila je prisotna. Še danes ne vem, koliko sestankov je bilo, saj je vsak udeleženec imel svojo verzijo. Tudi ona. Takrat še nisem poznala resničnega ozadja te farse. Prosila sem jo za sestanek, na katerem me je pomirjala z besedami, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, obenem pa razglabljala, da je ona človek zbliževanja ne razdruževanja. Verjamem, saj vsi diplomati govorijo o tem. To je bil najin zadnji pogovor v živo. Izmenjali sva še nekaj pisem, potem je moja kalvarija očitno ni več zanimala. Saj je v Porabju postalo vse drugače, vse novo in ničesar in nikogar od prej več ni bilo. Ljudje, ki smo desetletja svojega predanega dela žrtvovali za ohranjanje jezika in slovenstva v Porabju, smo kar izpuhteli. Res je tu in tam kdo vprašal za nas (tu ne mislim samo sebe, več nas je takih), se čudil, se zgražal. Kaj pa pravi konzulka? so me spraševali. Ne vem. Zanjo je bila važna nova, svetleča embalaža: projekti, improliga, prireditve, obiski, nakladanje o tem, kako je zdaj vse super in pozitivno ... Šolstvo? V nekem intervjuju je zagotavljala, kako je vse na novo in krasno. A res? Pred kratkim mi je nekdo iz ene od šol rekel: "Res imamo čez šestdeset učencev na šoli, a niti eden izmed njih ne bi znal v slovenščini prositi za kozarec vode." Ja, to je vaš krasni novi svet, draga bivša konzulka in vsi zbrani v porabskem bratstvu. 

V zadnjem intervjuju sicer ni bil omenjen jezikovni napredek v Porabju, je pa številka šest bila zelo zadovoljna z novim gospodarskim programom za razvoj Porabja. To si je štela kot največji dosežek. Z njenega zornega kota morda, a tisti, ki Porabje in Porabce poznamo desetletja, vemo, da večini to ne prinaša ničesar. Še naprej bodo mladi iskali zaposlitve v bližnji Avstriji, še naprej bo znanje slovenščine učencev v narodnostnih šolah blizu ničli, še naprej si bodo davkoplačevalski denar Budimpešte in Ljubljane delili tisti pri koritih ... Štiri leta so minila in številka šest je šla. Ob odhodu ji je oseba, katere imena ne izgovarjam, priredila veličastno slovo, na katerem so šolarji morali ponavljati ..... radi te imamo! A je res mislila, da so to počeli prostovoljno in spontano???

Kaj je pravzaprav diplomacija? Na mikroravni, kot smo videli, krasne službice za izbrance. Na videz sicer nekaj posvečenega, v bistvu pa nebodigatreba početje. Velikokrat v škodo nekoga tretjega. Še večkrat nekaj medlega in mlačnega, cona udobja, nagrada, štiri leta zagotovljenega udobnega preživetja. Morda tudi ne. Nekaterim konzulom je bilo grozno dolgčas in so nonstop jamrali, v kakšno puščobo so prišli. Sicer pa je slovenski diplomat lahko vsak bebec, ki zna angleško in je blizu kakšnega strankarskega korita. Žal. A skozi spoznavanje vsega naštetega lahko zaključim, da Monošter ne potrebuje konzulov - konzuli potrebujejo Monošter. Pa ne samo Monošter ... 

P. s.: Dan pozneje. Ko sem danes pogledala pogovor z monoštrsko številko sedem na AS TV, so se mi potrdili vsi zapisani stavki. Sancta simplicitas! Ta oseba nima pojma, kam je prišla. Potreben bo spust z diplomatskih nebeških višin v bizarno realnost. Ga bo zmogla ali bo zgolj obrobni lik v Potemkinovih vaseh?